Monokomedija

Nova monokomedija Natakarica Pepca po eni strani nadaljuje tradicijo, ki bi ji lahko rekli »usoda malega človeka«, ki se prebija skozi življenje, po drugi strani pa vseeno pomeni vsebinsko in izrazno novost.
Zanimiva, navdušujoča, izredno zabavna in absolutno vredna izrednih priložnosti.

Po avtobiografski knjigi Elizabete Novak, ki je popisala svoje delo in življenje natakarice v izpovedi Štiri zvezdice (Založba Litera, 2013) je dramatik njeni vsebini dodal »umetniški presežek«. 

V nekdanjem samoupravnem času proslav, prireditev ob dnevu žena itd. naročijo omenjeni natakarici, naj pripravi recitacijo za sindikalno proslavo. Med pripravami odkrije »Pesmi natakarice Pepce«, znamenite izpovedne in socialne pesmi Iga Grudna  iz tridesetih let dvajsetega stoletja.

Kot je znano, so se v gostilni Kolovrat v Ljubljani sestajali tako imenovani penati (Gruden, Golia, Izidor Cankar, Gaspari…) in »moževali« o umetnosti in družbi. Dolgo v noč jih je stregla natakarica Pepca…,ki je kasneje tudi združila svojo življenjsko pot s pesnikom Igom Grudnom. Z njimi je posedal tudi legendarni Tomaž Bizilj, o katerem je tudi napisana pesem. Ker gostilna še danes deluje na Mestnem trgu v Ljubljani, ima še dodaten poudarek.

Naša natakarica Cilka se poistoveti z junakinjo pesmi, ki jo z uspehom deklamira na proslavi in odtlej živi zanimivo »dvojno« življenje. Kot rečeno, kljub vedrini in humorju ima monokomedija globljo umetniško in psihološko dimenzijo. V njej pa srečamo tudi nekaj znanih in neznanih ljudi iz vsakdanjega življenja, ki prihajajo v njen lokal (Gabi Novak, Arsen Dedič, Magdalena Tovornik, Drago Jančar, Tone Partljič, Alenka Pinterič …)

Predstava je nehote spomenik polpreteklim časom in zaskrbljen pogled na čas, ki ga živimo danes, saj je danes omenjeni lokal v hotelu, v katerem je delala natakarica Cilka, oziroma Pepca, olastninjen in zaprt.