3. ABONMAJSKI KONCERT

Program:
Charles Mingus:
Better Get Hit in Your Soul
Blue Cee
Boogie Stop Suffle
Dizzy Moods
Duke Ellington's Sound Of Love (+Voc.)
Fables of Faubus
Goodbye Pork Pie Hat
Peggy's Blue Skylight
Wednesday Night Prayer Meeting

KONTRABAS je največji instrumentov v skupini godal in proizvaja najnižje tone. Razvil se je iz viole da gamba in v glavnem obdržal obliko trupa z ravnim dnom in širokim obodom, narejen pa je iz smrekovega in javorjevega lesa. Znan je že od 16. stoletja dalje, v instrumentalne zasedbe pa so ga uvrstili v 17. stoletju. Vrat glasbila si glasbenik nasloni čez levo ramo, s kovinsko nogo pa je glasbilo uprto v tla. Kontrabasist igra nanj stoje ali sede na visokem stolčku. Kontrabas ima poševna ramena, da glasbenik lažje doseže spodnji del ubiralke. Na kontrabas lahko brenkamo (pizzicato) ali igramo z lokom. Kontrabas ima najtežji in najkrajši lok med godali. Sestavni deli godalnega loka so palica, žima (dlaka konjskega repa) in žabica za napenjanje žime na loku. Načini igranja z lokom se razlikujejo glede na dežele. Večina izvajalcev v Evropi uporablja Bottesinijev ali »francoski« lok. V Srednji in Vzhodni Evropi pa imajo izvajalci raje »nemški lok«, izdelan na osnovi Dragonettijevega loka. Držijo ga s spodnje strani kakor lok za violo. Znan je pod vzdevkom »žaga za meso«.  Če na kontrabas brenkamo, dobimo globok, doneč zvok. Zato ga pogosto uporabljajo v jazzu in ljudski glasbi. Kontrabase so vedno izdelovali v različnih velikostih. Glasbilo polne velikosti (približno 2 metra), so uporabljali v zgodnjem baroku. Z razvojem ovitih črevnih strun so ga izdelovalci lahko zmanjšali na obvladljivo velikost. V modernem orkestru je običajno osem tri-četrtinskih kontrabasov, z dolžino trupa okoli 115 centimetrov, s povsem jeklenimi strunami. V 17. stoletju so v procesijah prenašali kontrabase polovične velikosti, obešene z jermeni čez ramena. Izdelanih je bilo tudi nekaj gigantskih kontrabasov. Med njimi velja omeniti Vuilaumov »oktobas« izdelan leta 1849. Visok je bil več kot štiri metre. Zaradi velikosti sta bila za igranje potrebna dva izvajalca. Na strune sta pritiskala s pomočjo vzvodov in pedalov. Največji kontrabas, visok 4.8 metra, je izdelal glasbilar Martin iz Liechestra v Angliji. Bil je tako velik, da so morali v strop izvrtati luknjo,  uglaševali pa so ga v sobi v zgornjem nadstropju.

CHARLES MINGUS
Eden najpomembnejših ikon ameriške glasbe v dvajsetem stoletju, Charles Mingus, je bil virtuoz na kontrabasu, pianist, vodja glasbenih skupin in odličen skladatelj. Rojen je bil leta 1922 v vojaški bazi Nogales v  Arizoni, je odraščal v mestu Watts v Kaliforniji. V mladih letih so njegov glasbeni okus oblikovali cerkveno zborovsko petje in glasba velikega skladatelja Duka Ellingtona, nato pa je študiral kontrabas in kompozicijo z H. Rheinshagen (glavnim kontrabasistom New Yorkške filharmonije) in legendarnim Lloydom Reese-om). Svoje prve poklicne izkušnje, v 40-tih letih 20. stol., si je pridobil z igranjem z Louisom Armstrong-om, Kidom Oryjem in Lionelom Hamptonom. Sčasoma se je preselil v New York kjer je igral in snemal z vodilnimi glasbeniki 50-tih - Charliejem Parkerjem, Milesom Davisom, Budom Powellom, Artom Tatumom in Dukom Ellingtonom. Je eden izmed redkih basistov, ki se je hitro razvil tudi v vodjo glasbenih skupin. Do sredine 50-tih let je ustanovil lastno založništvo in tako zaščitil  in dokumentiral hitro naraščajoči repertoar njegove originalne glasbe. Prav tako je ustanovil »Jazz Delavnico« (Jazz Workshop), ki je omogočala mladim skladateljem, da se je njihova glasba igrala na koncertih in se tudi posnela. Mingus se je kmalu znašel na samem čelu avantgarde. Njegovi posnetki pričajo o izjemnih glasbenih delih kot so: Pithecanthropus Erectus, The Clown, Tijuana Moods, Mingus Dynasty, Mingus Ah Um, The Black Saint and the Sinner Lady, Cumbia and Jazz Fusion, Let my children hear music.  Posnel je več kot sto albumov in napisal več kot tristo kompozicij.
Čeprav je napisal svoj prvi koncert ''Half-Mast Inhibition'', ko je bil star sedemnajst let, ga je posnel šele dvajset let kasneje z 22-članskim orkestrom in Guntherjem Schullerjem kot dirigentom.  V letu 1971 mu je bilo podeljeno mesto ''Slee Chair of Music'' in preživel je semester poučevanja kompozicije na State University of New York v Buffalu. Istega leta pa je bila izdana tudi njegova avtobiografija Beneath the Underdog, leta 1972 pa je ponovno podpisal pogodbo z Columbia Records. Njegovo glasbo so pogosto izvajali tudi z baletom. Mingus je gostoval po Evropi, Japonski, Kanadi, Ameriki - vse do leta 1977, ko je zbolel za redko boleznijo živčevja. Bil je priklenjen na invalidski voziček in čeprav ni bil več sposoben pisati svojih kompozicij na papir in komponirati za klavirjem, je svoja zadnja dela zapel na kasetofon in tako ohranil svoje skladbe.
Od leta 1960 in vse do smrti leta 1979, ko je bil star le 56 let, je ostal v ospredju ameriške glasbe. Ko so ga zaprosili za mnenje o svojih življenjskih dosežkih, je rekel, da so njegove sposobnosti basista rezultat trdega dela, njegov talen za komponiranje pa mu je podaril Bog. V času svojega življenja je prejel vrsto prestižnih nagrad. Umrl je 5. januarja 1979 v Mehiki, njegov pepel pa so razpršili v reko Ganges v Indiji.

MATEJ HOTKO je leta 1998 diplomiral na  Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, smer klasika in jazz instrumentalist - kontrabasist, pri prof. Lucianu Boletu, prof. Matevžu Smerkolu in prof. Zoranu Markoviću.  Leta 2002 je diplomiral na Manhattan School of Music v New Yorku - ZDA, smer – jazz kontrabas, pri prof. Harvieju Swartzu, dodatno pa se je izpopolnjeval pri profesorjih kontrabasa kot so Mike Abene, Gary Dial, Chris Rosenberg, Mark Soskin, David Lalama, Bob Keller, Phil Chapp, Nancy Marano, Ira Gitler in drugi. Bil je dobitnik najvišje štipendije – Manhattan School of Music v New Yorku. Udeležil se je seminarja Uzmah Hvar pri prof. Slawomirju Grendi ter privatne specializacije v New Yorku pri prof. Jeffu Andrewsu. Kot učitelj kontrabasa je poučeval na poletnih seminarjih v Krškem ter na privatni glasbeni šoli Muzikaviva v Ljubljani, kot kontrabasist pa je sodeloval z Big Bandom Krško, z Manco Klajnšček, z madžarskim orkestrom Mendelssohn Strings, s kitaristko Jennifer Batten, Big Bandom RTV Slovenija ind rugimi, sicer pa je bil član zasedb The Fool Cool Jazz Orchestra, Aleksandra Tehovnik Band, Leeloojamais, Demolition group, Desoul,  ter kvinteta Pulz. natopil je na Jazz festivalih v Kastavu, Zagrebu, Reki, Puli, Splitu. Bil je varovanec Ustanove Gallus in Rotary Cluba Čatež. Danes je vodja in lastnik glasbene šole B.A.S.E.

LOVRO RAVBAR (1977) je saksofonist, ki pozna vec glasbenih stilov. Po klasični izobrazbi saksofona (prof. Matjaz Drevensek) na SGBS Ljubljana (srednja glasbena in baletna šola) je študiral v Rotterdamu (Dick de Graaf, Ben van den Dungen, Benjamin Herman), diplomiral in leta 2005 tam opravil tudi podiplomski študij jazza. V šestih letih na Nizozemskem se je seznanil z različnimi stili in situacijami v glasbenem svetu; igral z glasbeniki kot so Hans van Oosterhout, Franklin Arrindell, Tashas world, Jill Scott (Grammy winner), Rob McConell (3-time Grammy winner), Vladko Stefanovski, Simone Zanchini, Massimo Savic, Eric Vloimans, Dusko Goykovich, Owen Hart, Eric Durrer, Adonis Rose, Joao Falcato, Tyrone (Incognito), Larry Harlow (Latin president of NYC), Aleksandra Kovac (MTV music award winner), Trkaj, Alenka Godec, Zoran Predin. Sedaj v Sloveniji poleg igranja tudi poučuje, komponira in producira. Lovro Ravbar je dobitnik nagrade Jazzon 2004 (najboljša jazz kompozicija), je ustanovni član Leeloojamais (SRF 2004) (MTV music award Lisboa 2005 – nominee) (MTV music award Liverpool 2008) (www.leeloojamais.com) in The fool cool orchestra (www.foolcool.com). Med drugim deluje v producentskem timu Club&Vehicle productions (www.clubandvehicle.com) in kot free lancer sodeluje pri Juicy Jucie (www.juicyjuice.org), v big bandu RTVS, Big band SV idr. Do danes je koncertiral po naslednjih državah: Slovenija, Hrvaška, Italija, Madžarska, Nemčija, Avstrija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Anglija, Španija, Česka in Portugalska. 17.septembra 2008 je v Ljubljanskem Sputniku premierno predstavil svoj album - jazz prvenec – RUSH HOUR.

BLAŽ TRČEK se je rodil leta 1976 v Kranju, glasbeno pa se je sprva izobraževal
na nižji glasbeni šoli v Radovljici (klarinet in saksofon), nato pa je začel s privatnim poukom pri prof. Andyju Arnolu. Leta 2001 je zaključil Univerzo za glasbo v avstrijskem Gradcu. Med študijem in po njem se je redno udeleževal delavnic vrhunskih svetovno znanih glasbenikov in profesorjev kot so Bob Mintzer, Bilie Hart, Michael Abbene, Archie Sheep in drugi. Od začetka študija pa do danes sodeluje z raznimi big bandi v Avstriji in Sloveniji: Solar Gleisdorf Big Band, Franz Shober Big Band, Fool Cool Jazz Orchestra, Big Band slovenske vojske ter mnogimi amaterskimi big bandi. Od leta 1999 je tudi vodja amaterskega big banda Bid Bang iz Radovljice. V letih 2000 in 2005 je bil udeležen tudi EBU projekta Swinging Europe,  Mladinski evropski big band, ki vsako leto izbere glasbenike iz cele Evrope s povabilom na enomesečno turnejo po večjih evropskih mestih in festivalih. Poleg big band zasedb redno vodi in sodeluje še pri drugih malih Jazz zasedbah, sodeloval pa je tudi v več uprizoritvah znanih muzikalov v izvedbi slovenskih gledališč (Chicago, Cabaret, Goslač na strehi, Moje pesmi moje sanje). Kot solist in član ansamblov je sodeloval pri mnogih snemanjih doma in v tujini, je zaposlen na nižji glasbeni šoli v Radovljici, kot učitelj saksofona. Kot izredni profesor improvizacije in skupinske igre je poučeval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Zaposlen je v Big Bandu RTV Slovenija na mestu bariton saksofonista. Kot član ansambla sem sodeloval in snemal z mnogimi znanimi imeni svetovne glasbene scene. Med njimi;  Maria Schneider, Bill Holman, Michael Abene, Edd Neumeister, Bob Mintzer, David Murray, Rob McConnell, Vic Vogel, Adam Nusbaum, Diane Shurre, Ronnie Cuber, Yellow Yackets in drugi.

ROK LOPATIČ, rojen 1979, je po končani Srednji glasbeni šoli v Ljubljani nadaljeval študij jazz klavirja na Univerzi za glasbo v Grazu pri prof. Harald Neuwirthu, kjer je leta 2005 diplomiral.
V času študija se je dodatno izobraževal in igral s številnimi gostujočimi profesorji, med njimi Bill Dobbins, Jarmo Savolainen, Bob Mintzer, Bill Holman, Niels-Henning Orsted Pedersen, Mike Abene, Clare Fischer... Na slovenskih in sosednjih odrih je kot pianist in klaviaturist prisoten zadnjih 10 let v različnih zasedbah. Igral je z večino aktivnih slovenskih jazz glasbenikov in v nekaterih mednarodnih zasedbah na vseh pomembnejših festivalih pri nas (Jazz Festival Ljubljana, Lent, Rock Otočec, Druga godba, Trnfest, Festival slovenskega jazza, Funky Open Air, Kre-Art...). Je član skupine Leeloojamais in The Fool Cool Orchestra, občasno sodeluje tudi z Big bandom RTV Slovenija. Aktiven je tudi kot glasbeni producent in studijski klaviaturist, na jazz oddelku Srednje glasbene in baletne šole pa poučuje klavir.

GAŠPER PERŠL se je rodil leta 1982 v Ljubljani. V času izobraževanja na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, kjer je bil vpisan na jazzovski in klasični oddelek, se je leta 1999 udeležil Republiškega tekmovanja mladih glasbenikov in v svoji kategoriji osvojil prvo mesto. Šolsko ministrstvo mu je za nagrado omogočilo udeležbo na mednarodnem seminarju Manhattan School of Music v Italiji, kjer je bil med 90 udeleženci izbran za izpopolnjevanje v New Yorku. V gledališki sezoni 1998/99 je v kvintetu igral v Slovenskem gledališču v Celju v predstavi Zasledovanje in usmrtitev Jean Paul Marata, v sezoni 2001/02 z big bandom v musiclu Chicago, v sezoni 2002/03 pa v gledališki komediji Nunsence 2. Sodeloval je z mnogimi priznanimi domačimi in tujimi jazzovskimi glasbeniki. Trenutno je stalni član zasedbe Vlada Kreslina (Mali bogovi, Beltinška banda) in skupine Libido.

NIGRAD