1. predstava cikla »Komedija«

Têrmin najstarejša obrt se bere in razume kot prostitucija in tukaj naslov govori dejansko o tem, čeprav ima večplastni pomen. V besedilu Paule Vogel namreč nastopa pet dam, ki se ukvarjajo s to »najstarejšo obrtjo«, njihova starost se giblje med dvainsedemdeset in triinosemdeset. Gre za dame stare šole, ki svoj poklic dvomljivega slovesa opravljajo s stilom in maniro, ki je danes pri modernih prostitutkah več ne najdemo.

Seveda, če je pet bab na kupu, še posebej takih, ki se presneto dobro poznajo, je normalno, da med njimi prihaja do nesoglasij in trenj. Še posebej aktualno je vprašanje nasledstva, saj bo najstarejša med njimi, Mae, ki je tudi zvodnica tega krdela, v kratkem odšla v težko prislužen pokoj, in tako bo morala ena od ostalih prevzeti skrb za družino prijateljic noči. Ob tem se na izjemno zabaven in humoren način lomijo kopja glede vprašanja njihovega poslovnega modela, novih trendov pri opravljanju tovrstnih storitev, odnosa do strank in stanja gospodarske krize, ki seveda tudi ob postopnem izumiranju njihovih stalnih strank najeda njihovo eksistenco.

V ozadju te nenavadne, a izjemno zabavne zgodbe se kaže zgodba o odhajanju nekega časa in prihodu novega, ki počasi, a vztrajno briše prostor za dekleta stare šole. Seveda se skozi pripoved tudi spominjajo dobrih starih časov, v katerih so bile one tiste glavne in so se skozi preizkušnje prebijale do sedanjosti. Vsaka od njih ima svojo zgodbo, svoje sanje in zgodbe teh dam stare šole, preizkušenih obrtnic najstarejše obrti, nam slikajo zelo človeško in s tem kljub humornosti pripovedi tudi pretresljivo sliko teh žensk. Na tak način ima zgodba svojo težo in govori o človeškem ozadju tega notoričnega poklica. V predstavi bodo nastopile dame stare šole, najboljše izmed igralk generacije žlahtnih zvezd slovenskega gledališča.

Zavrteli se bom v koleselj časa ter obudili kult Marlene Dietrich. Ali lahko povlečemo kakšne vzporednice z življenjem navadnih smrtnikov? Najbrž, da ja! To boste razbrali iz naslednjih odlomkov:
»Ja, Lili si kar nabavlja te knjige s tem sranjem od keynesianske (kejnezijanske) ekonomske teorije, kar pa ni nič drugega kot beden izgovor za to, da potem država troši preveč in se zadolžuje. Imela bi več kot zadosti, da bi lahko spodobno živela in tudi spodobno umrla, če ne bi bila tako izbirčna in bi izkoristila vsako priložnost, ki se ti ponudi.«

»Ko ženska ne more več branit svojega terena, je čas, da se umakne iz posla. Povem vam, kako me to žalosti. Ko vidim više na ulici punce, ki delajo ena poleg druge. Brez sodelavcev, brez svoje lastne hiše, brez ugodnosti za stranke, nobene tradicije ali finese ... Kje je tu naš kurbirski ponos. Vse je šlo k vragu, ko se je tale naša država vtaknila v naš javni sektor …«