5. predstava abonmaja Kekec.

»Kruha in iger«, so včasih kričale in zahtevale množice. In so bile igre. Krute in krvave. Kruha je bilo itak zmeraj bolj malo. (Kakšna med njimi pa kljub vsemu ne tako krvava, na primer tista o sužnju-gladiatorju, ki se je moral v areni pred množico gledalcev boriti z levom). Danes je Androlka zamenjal bik in njegov »boj« je že vnaprej odločen, saj proti toreadorju-levu ne more upati na čudež. Uf! To so igre, ki jih gledamo s kožo! Potem so igre, kjer so vprašanja in je kakšen odgovor in je tudi pot. Kot na primer tista o drugačnem račku. Ali pa tista o odgovornosti – do rože na primer. To so igre, za katere si je vredno in potrebno vzeti čas, igre, ki jih gledamo s srcem in dušo!

Naša igra govori in poje o oblekah – oblačilih, pa tudi o cesarju, ki se rad oblači. Preoblači. Nenehno. So namreč na svetu takšni ljudje. Ki to radi počnejo. Zelo radi. Veliko jih je. Kar razglejmo se kdaj malo naokrog. In so seveda tudi ljudje, ki se radi slačijo. A to je že druga, rahlo bolj zapletena zgodba. In so seveda tudi takšni, ki nimajo kaj obleči. Tudi teh je veliko. Zelo veliko. Zmeraj več. In tako je ta čudni krog sklenjen: zato ker je nekdo, ki se rad sleče in nekdo, ki se zelo rad obleče – je nujno tudi nekdo, ki je gol!!!

V naši igri je veliko za slišati in veliko za videti. Vendar pozor! Treba je slišati zadaj, pod besede in videti za slike. Treba je namreč znati slišati in znati gledati. In tako tudi sicer. V življenju. Zato je naša igra predvsem igra, ki jo gledamo z glavo!

Trajanje predstave: 50 minut