Si predstavljate jam-session med Ravijem Shankarjem in Willie Nelsonom v klubu, ki sicer vrti elektroniko? Odkar imamo Huntsville, tudi takšna druženja niso naključje. Dobro oborožen z banjom, ležečo kitaro, kontrabasom, tolkali, bizarnimi tabla in shruti vložki, se norveški trio podaja na hrabro nalogo osvobajanja etno tradicij izpod etno tradicij. Samosvoj zvočni svet glasbene trojke je hipnotičen vrtinec, ki poslušalca vsrka in odplakne na nepričakovano in razsvetljujoče glasbeno popotovanje od korenin preteklosti, stoletnih tradicij najmanj dveh kontinentov, preko vplivov sodobnosti v vizije prihodnosti. Ancient to the future.
Je sploh mogoče najti stičišče indijske glasbe in countrya ameriškega juga? Odgovor je: Huntsville, pogoj pa je čudovito enostaven in organski pristop h glasbenemu izročilu, navideznim glasbenim ločnicam, najsi se zdijo še tako zakoreninjene. Obstaja le plodovito gojišče kreativnosti na meji indie post-rocka, virtuozen pristop h glasbilom, samosvojost, razprt pogled v preteklost in prihodnost. Huntsville so čarodeji opojnih zmesi in kar je najbolj pomembno: njihova glasba je utelešenje lepote, spontanosti in naravnega, a upočasnjenega toka glasbenih zlitin od Santa Fe-ja do Bombaya. Pa še rima se!