2. sezona sodobnih uprizoritvenih umetnosti Nagib na oder

V petek, 11. 3., bo predstavi sledil še pogovor z ustvarjalci predstave ter gostom Maretom Bulcem, gledališkim režiserjem, ki je letos s svojo izjavo o cenzuriranosti državne proslave ob Prešernovem dnevu, dvignil precej prahu. Pogovor bosta vodila kritičarka in publicistka Alja Lobnik in Robert Bobnič, urednik Redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent.

Nastopajoči v predstavi Generacije so stari osemnajst let, kar pomeni, da so se znašli na pomembni življenjski prelomnici. Počasi vstopajo v samostojno življenje. Pred njimi je vrsta pomembnih odločitev. Čaka jih izbira poklicne poti, selitev stran od staršev, nadaljevanje šolanja in negotova prihodnost. Osemnajst let je zanimiva starostna niša, kjer se mladi počutijo, kot bi jim cel svet ležal na dlani. Hkrati pa v njihova življenja počasi pronica odgovornost. To je trenutek, ki ga želimo ujeti v predstavi Generacije. Kakšno je resnično mišljenje najstnikov, ki vstopajo v svet odraslih in bodo v prihodnosti gradili našo družbo? Zanimajo nas strahovi, želje, pričakovanja, tesnoba in navdih, ki se skladiščijo v generaciji, stoječi na pragu življenja.

V predstavi imajo osemnajstletniki možnost odraslim pogledati v oči in spregovoriti o temah, ki se jih zaradi družbenih okoliščin nikoli niso upali odpreti. Med odraščanjem nam strah pred avtoriteto, konformizem in želja, da ne bi koga prizadeli, preprečujejo, da bi spregovorili iskreno. Predstava Generacije poruši to razmerje. Ponudi priložnost, da se mladi in odrasli med seboj soočijo. Pri tem pa se odprejo mnoga vprašanja medgeneracijske komunikacije. Kaj vse bi si morali povedati, pa ostane zamolčano? In o čemer bi bilo bolje nikoli ne spregovoriti? In kako okoliščine vplivajo na medsebojno razumevanje?

Generacije je vsekakor drzen gledališki poizkus, ki je velikokrat na meji dobrega okusa. Vendar predstavi daje legitimnost dejstvo, da je ves uprizorjen material dokumentaren. To pomeni, da so besede, ki jih nastopajoči govorijo, resnične. Pridobljene so v dolgotrajnem procesu gledališke raziskave in uprizorjene po dobesednem prepisu zvočnih posnetkov. Besedilo prikazuje realno mnenje današnje gimnazijske populacije. V prvem delu predstave je večinoma osebno izpovedno. Nastopajoči izrazijo lastna stališča in se soočijo z njihovimi posledicami. V drugem delu predstave pa nastopajoči uprizorijo še mnenje svojih vrstnikov.

Danes je med mladimi opaziti zelo jasen upad zanimanja za gledališče. Najstniki ne hodijo več na predstave, niti na predstave svojih vrstnikov. Če pomislimo, hitro opazimo, da so tudi v sami strukturni podpori najstniki izpuščeni. Obstaja množica otroških predstav, potem pa velika luknja in kasneje predstave za odrasle. Vmes ostaja področje najstnikov zapostavljeno. Otroške in mladinske predstave so zanje »brezveze«, predstave za odrasle pa so prezahtevne. Predstava Generacije je uprizorjena točno z namenom, da bi zapolnila to vrzel. S provokativnostjo želi vzbuditi pozornost in v gledališče privabiti najstniško publiko. Dejstvo, da so predstavo ustvarili najstniki v želji, da bi nagovorili svoje vrstnike preprosto mora imeti določene razsežnosti. Predstava tako deluje v dveh smereh. Preko empatije se lahko dotakne najstnikov, ki se soočajo s podobnimi problemi, kot jih razpiramo v predstavi. Hkrati pa neposredno nagovarjamo odrasle, ki dobijo vpogled v miselni svet mladostnikov.

V predstavi Generacije je pristop k razumevanju uprizoritvene umetnosti nekoliko drugačen od klasičnega. Tema, ki se je lotevamo predpostavlja razgaljanje. Temu primeren je tudi način igre, če bi temu sploh lahko še rekli igra. Pravzaprav ne spremljamo predstave, ampak nekakšno življenje na odru. Tudi igralci ne igrajo zares, ne uprizarjajo, temveč se razkrivajo, razgalijo in soočijo z določenimi vsebinami. Proces vaj je temeljil predvsem na pripravljanju terena za tovrstno “soočenje s samim sabo” v živo, pred publiko. Poskušali smo odstraniti vse osebne zadržke, podreti tabuje in v varnem okolju vzpostaviti močen igralski notranji svet, ki bi deloval tudi v kontaktu s publiko. Za igralce tako težko rečemo, da igrajo, saj na odru reprezentirajo sami sebe. Lažje bi rekli, da v predstavi pravzaprav živijo.