5. koncert »Cikla za mlade«

Izguba službe v orkestru pripelje objokano in obupano violinistko Dunajskega državnega orkestra v kavarno, kjer misli samo na to, kako bo to slabo novico nesla domov otrokom, možu...Žalost bi najraje utopila kar v kozarčku žganega. K sreči se ji v nesreči pridruži prav tako odpuščena balerina! Ta bi svojo žalost najraje potešila v mastnem sendviču in bombonieri...

Obe skupaj sta prav žalostna podoba gospodarske recesije, ki pomete iz služb tudi umetnike. Hvala bogu za natakarja: ne samo, da zna kuhat najboljšo kavico na Dunaju, tudi na pianino zna igrat in kmalu skupaj muzicirajo, plešejo...Seveda iz pesmi žalosti (Liebesleid) , ki najprej igra v srcu vseh treh, posije  v Dunajsko kavarno nov žarek upanja – pesem veselja, novega upanja. Kako se to zgodi? Kot vedno v življenju: če znamo s solzo žalosti zaliti novo upanje in novo idejo, novo obliko preživetja, potem – ŽIVIMO! Še več: plešemo in igramo!