Spored:
György Ligeti: Razvejenost
Ludwig van Beethoven: Koncert za klavir in orkester št. 4 v G-duru op. 58
***
Arnold Schönberg: Komorna simfonija št. 2 v es-molu op. 38
Ludwig van Beethoven: Simfonija št. 1 v C-duru op. 21

»Še nikoli ni nihče uglasbil nekaj tako nepovezanega, vreščečega, kaotičnega in uhobolečega. Spopad rezkih disonanc v resnično odurni harmoniji in le tu in tam kakšna slabotna domislica, ki samo še stopnjuje neprijeten in zadušljiv učinek.«

Opazka, s katero bi se strinjal prenekateri poslušalec Ligetijeve glasbe in morda celo glasbe Arnolda Schönberga, pa čeprav je od smrti slednjega preteklo že 55 let!

Toda citat je izpod peresa dramatika Augusta von Kotzebueja, ki je leta 1806 z zgornjimi besedami opisoval uverturo k Beethovnovi operi Fidelio.

Presenetljivo, a vendar razumljivo, saj so tako Beethoven kot Schönberg in Ligeti zaradi načina, kako so spreminjali pojmovanje glasbe in širili njeno izrazno moč, med poslušalce vnašali nemir in nasprotujoče si občutke.

Ni naključje, da se z zgornjim programom predstavlja edini ameriški profesionalni komorni orkester iz St. Paula v Minnesoti, ki je v 48 sezonah svojega delovanja prejel kar 12 nagrad za drzno in smelo programiranje svojih koncertov. Umetniškemu vodstvu orkestra se je v zadnjem letu pridružil izjemen in vsestranski dirigent Roberto Abbado. O pianistu Larsu Vogtu pa je veliki Simon Rattle izrekel naslednje besede: »… eden najbolj izvrstnih pianistov vseh generacij, ki sem z njimi kdaj koli sodeloval!«